Aktualno

Ludvik Zelko, siva eminenca slovenskega hokeja na travi

Pravzaprav bi se tokratnemu mojemu gostu moral najaviti na obisk že takoj na začetku. A sem ga namenoma pustil za konec naših razgovorov - kot poslastico. Danes 76 letni Ludvik Zelko je vso svoje življenje posvetil športu - največ hokeju na travi.

Za življenjsko delo v tej športni panogi in športu nasploh je leta 2007 prejel Bloudkovo plaketo. Je dobitnik zlate plakete Zveze za hokej na travi Slovenije ob 50. obletnici, torej leta 2001. Ima zahvalno listino mestne občine Murska Sobota iz leta 2010, ter plaketo Olimpijskega komiteja Slovenije – združenja športnih zvez iz leta 2009. In prav zato je Ludvik Zelko pravi naslov za zanimiv razgovor.
- Kaj počne danes upokojenec, ki je bil celo življenje predan športu. Je res, da upokojenci nikoli nimajo časa?
L.Zelko: ''Na to vprašanje lahko odgovorim, da sem takoj po upokojitvi našel svoje mesto in še kar naprej delal v lokalnem športu. Že leta 2009 sem se upokojil, vendar Športne zveze M. Sobota, naslednice številnih asociacij v Murski Soboti, po 36 profesionalnih letih dela nisem zapustil, pač pa sem še neprofesionalno opravljal sekretarske posle do leta 2016. Vmes sem v obdobju 2010 – 2014 bil svetnik v soboškem mestnem svetu. V minulem obdobju sem vodil vadbo badmintona in vadbo skupine v okviru programa športa starejših. Leta 2017 mi je bila ponujena možnost, da pripravim zbornik ob 100. obletnici športne dejavnosti v M. Soboti. Letos je bil zbornik ''Oris zgodovine športne dejavnosti v Murski Soboti'' predstavljen. Upokojenec Ludvik Zelko je svojih prvih enajst let namenil družbeni dejavnosti – športu, ki mu je še vedno predan. Kot upokojenec sem našel čas za vse svoje aktivnosti…''
- Po drugi svetovni vojni se je hokej spet začel igrati v Sloveniji leta 1949. Kdaj ste se priključili in kakšni so spomini na prva leta?
L. Zelko: ''Kot pionir sem obiskoval vadbo v soboškem društvu Partizan. Leta 1957 sem z zanimanjem opazoval igro s palico ter žogico in se vključil v pionirsko sekcijo hokeja na travi  Partizan. Pridno smo vadili in občudovali člansko ekipo, ki je presenetljivo dvakrat zapored osvojila naslov prvaka Slovenije. Oprema je bila takrat težko dostopna, vadili smo s  palicami, ki smo jih sami napravili. No – ni kaj – navdušeni smo bili in spomini na prve začetke so lepi.''
- Začeli ste v Partizanu, pa potem bili v Enotnosti in KPŠ, zatem v HK Murska Sobota in največ časa v HK Pomurje. Je to bil en klub, ki se je preimenoval ali je bilo več klubov?
L. Zelko: ''S hokejem na travi sem se seznanil že leta 1957, ko so ga začeli igrati v Murski Soboti in to pri soboškem Partizanu, kot pionir. Z igranjem sem nadaljeval v gimnazijski ekipi Elana, kasneje Enotnosti. Za časa študija v Ljubljani sem igral za ekipo Kluba prekmurskih študentov in ponovno oživel ljubljanski hokej tudi pri Slovanu. Ko sem se vrnil v Mursko Soboto sem igral za HK Soboto ter vodil pionirski moštvi Bakovci in Dokležovje ter soboški Klub mladih. Leta 1971 sem uspel v okviru HK Pomurja združiti najboljše igralce iz Prekmurja (HK Lipovci, P Bogojina, ŠD Čepinci in Kluba mladih). Za to ekipo sem tudi igral tudi jaz in jo vodil skozi tekmovanja na ravni Jugoslavije in sicer v zvezni ligi – zahod in medrepubliški ligi, ter na tekmovanjih za prvenstvo Slovenije in Pomurja vse do leta 1991. V zvezni ligi – zahod in medrepubliški ligi se je moštvo uvrščalo tudi med tri najboljše ekipe, največkrat pa na 5., 7., oz. 9. mesto. Moštvo je osvojilo tudi 10 naslovov prvenstva Slovenije in 14 naslovov v pokalnih tekmovanjih. Vidne so bile tudi uvrstitve v pokalnih tekmovanjih Jugoslavije – tudi do polfinala. Leta 1984 sem začel z uvajanjem igranja dvoranskega hokeja, s svojim moštvom sem osvojil 5 naslovov prvaka Slovenije in dve visoki uvrstitvi v medrepubliški ligi (1985 – 1. mesto, 1986 – 2. mesto). V navedenem obdobju sem za klub odigral 64 mednarodnih tekem v hokeju na travi ter tudi sodeloval na številnih mednarodnih turnirjih v dvoranskem hokeju. Odigral sem tudi 30 tekem za republiško člansko reprezentanco. Po letu 1991 sem v samostojni Sloveniji še vedno igral za ekipo Murske Sobote in naslednika DŠR M. Sobota. Leta 2006 pa sem  prenehal z aktivnim igranjem. V hokeju na travi sem ostal kar celih 50 let in to kot igralec, sodnik, trener, funkcionar, selektor…''
- Je v prvih letih sploh kdo pripravljal igrišča ali se je igralo pač na travi kakršna je bila?
L. Zelko: ''Prvi treningi so bili na travnati površini ob parku (takratna gimnazija), pionirji pa so vadili na lešnatem rokometnem igrišču doma Partizan. Kvalitetne tekme članov, tekma Hrvaške in Slovenije, ter tudi prva pionirska tekma Pomurje – Zasavje je bila odigrana na nogometnem igrišču NK Mure. Igrišče je bilo dobro pripravljeno. Pač – resnica je – da je veliko dogajanj tudi potekalo na slabih travnatih površinah. Leta 1960 je bi zgrajen atletski stadion ob Gimnaziji s travnato površino. Tam je bilo veliko hokejskega dogajanja s kar ustrezno travnato površino, žal pa nekoliko premajhno. Hokejisti so koristili za ligaška tekmovanja tudi nogometna igrišča v Rakičanu, Beltincih in Bakovcih.''
- Kako so v tistem času izgledala potovanja? Vem, da je Pomurje igralo v jugoslovanski ligi in je bilo dosti potovanj, največ v Zagreb. Danes je to nadstandardno urejeno.
L. Zelko: ''Začetki so bili težki. Na tekme smo potovali z tremi avtomobili – imeli so jih starejši igralci, kasneje pa tudi drugi. Vsi smo mnogo vlagali, bilo pa je izjemno veliko volje in smo težave kar premagovali, navdušila pa nas je tudi dokajšnja uspešnost, čeprav smo se srečavali s hrvaškimi klubi z dolgoletno tradicijo. No - z leti pa se je klub dokazal - hokej na travi se je uvrstil v sistem financiranja – in bilo je veliko lažje.''
- Verjetno je malo takih, ki vedo, da ste kot sodniški funkcionar bili tudi na sredozemskih igrah. Kako vam je to uspelo, ko pa vemo, da so takrat usodo jugoslovanskega hokeja krojili Vojvodinci?
L. Zelko: ''Povabljen sem bil v sodniško žirijo Sredozemskih iger (Split 1979). Takrat se je v Jugoslaviji igral zelo dober hokej na travi. V času priprav in izvedbe so bile vse republike izjemno povezane – v tem obdobju je bila pozabljena sebičnost – rezultat je pa bilo osvojeno prvo mesto – kar je bil velik uspeh. Moram poudariti, da smo Slovenci bili priljubljeni in spoštovani. Kar redno so uvrščali naše najboljše igralce v državne selekcije.''
- Bili ste prvi selektor slovenske reprezentance in na zadnjem turnirju Panonija pokal (potekal je pod patronatom EHF) osvojili drugo mesto, kar je bil v celoti najboljši rezultat naše reprezentance na tovrstnih tekmovanjih. So se tu že pojavljali obrisi zlate generacije lipovskega hokeja?
L. Zelko: ''Leta 1993 smo v Sloveniji uspeli pridobiti v Lipovcih prvi objekt za hokej na travi z umetno travo. In na tem igrišču je bil izveden pokal Panonije. Reprezentanca Slovenije se je spoznavala s kvalitetnimi tekmeci. Iz leta v leto je kvaliteta naraščala, saj smo v Prekmurju dobili še dve igrišči z umetno travo. Drži podatek, da je z novimi pogoji največ pridobivala ekipa iz Lipovec, ki je iz leta v leto širila kvaliteten igralski kader in je tudi sestavljala jedro slovenske reprezentance v hokeju na travi.''
- Na eni od obletnic ste omenili, da je v Sloveniji bilo le 7 klubov, ki so preživeli deset let. Zakaj je po vašem življenjska doba hokejskih klubov tako kratka?
L. Zelko: ''Res je – ta podatek drži. Imamo res samo sedem ekip, ki so vzdržala eno desetletje. Prvi začetki igranja hokeja na travi v Sloveniji so kazali na neko razširjenost, vendar pa so bile prehitre spremembe in nekateri centri, ki bi danes veliko pomenili: Ljubljana, Maribor, Celje, Murska Sobota – so prenehali z delom. Razlog: zahtevnost igre, površine za igranje, poznavanje igre in strokovni kader. V začetku tudi Pravila igre niso bila dorečena – prezahtevna, polna številnih prekinitev, zahtevno sojenje. No kasneje je to bilo odpravljeno, danes pa je igra na modernejšem nivoju prav zaradi že dolgo potrebnih radikalnih sprememb v tem športu. ''
- Kaj mislite, zakaj ni več hokeja v Murski Soboti, ko pa vemo, da se je tu začel igrati hokej najprej?
L. Zelko: ''Murska Sobota ima lepo preteklost v hokeju na travi in kar pet desetletij obstoja. Hokej na travi je usahnil predvsem zaradi tega, ker ni bilo pravočasno poskrbljeno za izgradnjo primernega objekta z umetno površino. Tudi kadrovsko v minulem obdobju ni bilo potrebne širine, ni bilo potrebne številčnosti, manjkalo je delo z mlajšimi selekcijami, niso se vključili tudi obetavni ljubitelji našega športa, ki so sicer kazali veliko naklonjenost klubskemu delu.''
- Po osamosvojitvi Slovenije se je sicer kvaliteta hokeja v Sloveniji dvignila, število klubov pa vztrajno pada. V čem vidite sedaj glavno težavo, da je tako?
L. Zelko: ''V glavnem je zdaj hokej na travi že lepo obdobje v treh prekmurskih centrih: Lipovcih, Predanovcih in Mor. Toplicah. Dvoje igrišč z umetno travo – polnjeno s peskom in eno z vodno podlago, daje upanje, da se bo panoga obdržala. Upanje, da se bodo pridružili drugi centri je majhno – ni pravega kadra, prezahtevno je priti do ustrezne igralne površine, težko se je uvrstiti v lokalne programe športa. Kar nekaj obdobja je potrebno za pripravo članske selekcije. Če že – iskati bi bilo potrebno manjše centre po Sloveniji – uspešen je prekmurski model manjših centrov.''
- V lanskem letu je bila 70- letnica  ''sodobnega'' hokeja v Sloveniji, čeprav več krat omenimo, da se je hokej na travi začel leta 1911, kar se dokazuje z slikovnim gradivom. Vi ste ob avtorju prispevka bili edini, ki se je zavzemal za medijski dogodek ob tem jubileju. Pa ga ni bilo. Ste se čutili prizadetega?
L. Zelko: ''Jubilejnih 70 let bi kazalo javnosti predstaviti. Hokej na travi se je kar hitro po II. svetovni vojni začel igrati v Sloveniji. Pripraviti bi bilo potrebno medijsko zanimivo predstavitev hokeja na travi. Morda rezultati ne bi izostali. Nekaj bo potrebno verjetno v bodoče le postoriti, da se število klubov poveča, tudi tekmovalni sistem ni obetaven, da se za prvenstvo članov sreča le troje ekip, za članice pa le dve. Nekaj dolgoročnega bi bilo potrebno pripraviti, obletnice so večkrat priložnost, da se obdela preteklost in doreče bodočnost. Nisem se čutil prizadetega – bil je dober namig za v naprej.''
- Bi Ludvik Zelko danes še pomagal s kakim nasvetom in s svojim imenom, če bi ga ZHNTS poklicala na pomoč?
L. Zelko: ''Trenutno se ne vidim v hokeju na travi. Predolgo sem odsoten iz teh krogov. Če bi se odločal o sodelovanju bi želel tematiko za kaj se gre in kaj se od vsega pričakuje.''
- Kaj bi danes povedali mlademu rodu, ki je bistveno manj športno aktiven kot prej?
L. Zelko: ''Vsekakor bi želel povabiti mlade, da se vključujejo v športne aktivnosti. Usmeril jih bom kar v naše tri hokejske klube v Lipovcih, Predanovcih in Mor. Toplicah. Potrebna je le odločitev in veliko volje za vadbo s palico in žogico v klubih – rezultati ne bodo izostali.''

(jč)