Aktualno

Vsi zadovoljni, nihče navdušen

V pretekli številki smo preleteli dogodke v hokejski sezoni 2019/20 in ugotavljali, da se je klub nenavadnemu toku dogodkov zaradi virusne pandemije, predvsem v letošnjem letu, dogajalo precej stvari. Morda je še najbolj boleč izpad tekem evropskega pokala, ki je za slovenske klube edina prava stimulacija v tekmovanju.

Ob tem pa se je letos pojavil neljubi pripetljaj katerega si v našem hokeju na travi ne znamo razložiti. To je zahtevek Evropske hokejske federacije, da kljub odpovedi tovrstnih tekmovanj plačajo takso za udeležbo na tekmovanjih, ki so odpadle. Le ta znaša 600 EUR po posameznem tekmovanju. In nič ne kaže, da bi klubi to plačali, kljub posledicam.
A posvetimo se tokrat drugim stvarem. Poglejmo kakšno je stanje duha v slovenskih klubih. Najprej moramo vsekakor ugotoviti, da je še vedno center slovenskega hokeja na travi v Lipovcih. Ta klub je v času najboljših let ''zlate generacije'' posvečal otroškim pogonom zelo malo pozornosti. Tako malo, da smo se v tistih letih spraševali kakšna je prihodnost kluba. A to se je v zadnjih letih zelo spremenilo in v Lipovcih z lahkoto sestavijo dve ekipi U13, težav pa ni niti z U10, niti z U16. Z prihodom Bolgara Petra Katovskega so rešili problem trenerja in danes mladina igra zelo dopadljiv hokej, pa čeprav bo težko ponoviti uspehe prej omenjene generacije. Veseli dejstvo, da raste rod deklet, ki bi po dveh letih morale začeti igrati tudi v konkurenci članic. In kako je v elitni kategoriji. Priznati moramo, da so še vedno nosilci igre starejši igralci, od katerih pa je nekaj že precej blizu četrtemu križu. To je vsekakor pohvalno, saj noben klub nima tako lojalne ekipe, kjer bi člani zdržali tako dolgo v igralnem pogonu. Sicer pa si ljubitelji slovenskega hokeja na travi niti ne predstavljamo tega moštva brez Mesaričev, Maučeca, Vučka in ostalih. Ekipa se sicer tudi pomlajuje, vendar je potrebno mlademu rodu še obilo kilometrine.
Klub Triglav Predanovci spominja na ptico Feniks, ki se po mitološki izpovedih na vsakih 500 let sežge in iz pepela zraste nov ptič. Po vsem doslej videnem je večina hokejskih poznavalcev bila mnenja, da hokeja v Predanovcih letos več ne bo. A članska vrsta je to demantirala z občasnimi prihodi številčne ekipe na tekmo, za povrh pa so tudi v selekciji članic uspeli sestaviti ekipo in sploh ni bilo vprašanja o ne igranju članskih tekem. Če vemo, da so v Triglavu imeli celo štiri igralce za kamp v Zagrebu, potem lahko upamo, da bo hokej v Predanovcih dobil novega vetra v jadra. Vsekakor pa bi bilo zelo žalostno gledati zaton kluba, ki je v preteklosti dal vrsto odličnih igralcev, sodnikov in dobrih organizatorjev tekmovanj.
V Moravskih Toplicah so že letošnjo sezono imenovali kot pripravljalno na klubsko 25-letnico, ki bo prihodnje leto. Ne skrivajo ambicij, da si v naslednjih letih želijo krojenja vrha v vseh selekcijah. Sicer brez tujih igralcev in trenerja, kar so si v preteklosti zelo želeli. V nižjih selekcijah so po ureditvi trenerskih težav vidni prvi rezultati, vidi pa se obilica pozitivne energije, ki vre v vseh selekcijah. Vrsta članic je zelo pomlajena veseli pa, da sta ostali dve izkušeni igralki Tanja Könye in Alja Mesarič, ki je kapetanka v tej selekciji. To kar sta omenjeni igralki pri članicah, sta pri članih Peter Fras in Dejan Küčan. Tudi brez njiju bi bila ekipa okrnjena. Pa ne le zaradi igranja, temveč tudi zaradi vzdrževanja prave klime v moštvu. Pač, izkušnje štejejo in tudi mladi se tega zavedajo. Vsekakor pa je obilo pozitivne energije celotnemu klubu - kjer se zelo dobro vključujejo tudi starši otrok, dal novi klubski prostor. V klubu računajo, da bi se v jeseni morda prijavili na razpise za izgradnjo igrišča, a že to da celotna ekipa čuti prostor kot prijetno hokejsko zatočišče šteje veliko. Tako so letos na tej lokaciji izpeljali tudi hokejski kamp. Pa še na eno stvar ne smemo pozabiti. V klubu je uspelo sestaviti veteransko ekipo iz igralcev, ki prej sploh niso bili hokejisti. Takih veteranskih ekip pa je v Evropi verjetno res le peščica. V klubu so celo sezono spodbujali mlade za izobraževanje na vseh nivojih in zagotovo sta to najbolj izkoristila Iva Marič in Niko Gjergjek na področju sojenja.
Za hokejsko popolnost bi (kot jamramo že nekaj let ob pregledu letne inventure) rabili seveda še več hokejskih klubov. Nastavki so bili že v Lendavi, pa v Bakovcih, Lenartu... a ostalo je pri začetkih. Zato niti ne upam na glas razmišljati o klubu, ki se rojeva v Žalcu. Toda, boter tam je Andrej Grah, človek, ki zna in si želi hokeja. Pa mu dajmo nekaj časa in upajmo, da v naslednjem razmišljanju ob koncu sezone povemo, da mu je uspelo.


Foto: igralcem Moravskih Toplic je pandemija odnesla sodelovanje v avstrijskem hokejskem pokalnem tekmovanju
(jč)