Stanko Kerman: »Če nisi bil pri hokeju, nisi nič veljal.«

Tokratni moj razgovor z hokejskim zaslužnim delavcem je bil nekaj posebnega že na samem začetku. Ob prihodu me je najprej pozdravil simpatični kuža, zatem so se po dvorišču sprehajale mlade koze in kmalu se je pridružila povsem bela mačka. Svoje je dodalo čudovito vaško okolje in kmalu bi pozabil zakaj sem prišel. A tokratni gost je prepomemben, da bi ga spregledal.

Stanko Kerman namreč živi s hokejem na travi že od svojega otroštva. In ker ga dobro poznam, vem, da ga bomo na igriščih srečevali še dolgo. In ker je tudi prava hokejska Vikipedija, bi težko našli boljšega sogovornika.
- Gospod Kerman. A res drži, da upokojenci nikoli nimajo časa? Kako preživljate dneve v Andrejcih? Vem, da ste zelo aktivni.
S. Kerman: »V resnici se pod to izjavo skriva beg pred tistim, kar nočemo delati. To je le izgovor. Po svoje pa tudi drži, ker bi upokojenci radi naredili vse, kar so delali prej. A kaj, ko smo bolj počasni. Sedaj delam tisto, kar sem si želel že v mladosti delati, pa mi ni uspelo - kmetujem. Sem z naravo in v naravi. Sicer pa na življenje na vasi gledam kot idealno. Korona obdobje pa moje trditve le potrjuje.«
- Celo vaše življenje se prepreda z hokejem v Lipovcih. Če dobro vem ste zraven že od same ustanovitve kluba. Kako je prišel hokej v ta kraj?
S. Kerman: »Vsaka stvar, ki se začne ima svoj vzrok. Tu je šlo za dejstvo, da je hokej bil v Beltincih. Fantje ki so ga igrali so prihajali iz vseh koncev in stvari niso dobro tekle. Mi v Lipovcih pa smo imeli dobrega igralca, Jožefa Zvera, ki nas je zbral, prinesel palice in tako se je začelo. Postali smo samostojni, hodili na tekme v Beltince in že takrat zelo uživali. Že naslednje leto smo ustanovili klub in se kmalu vključili v Pomursko ligo. Palic je po navadi primanjkovalo in včasih smo bili veseli če je žogica koga zadela, saj smo potem lahko šli kot zamenjava na igrišče.«
- Verjetno si mladina danes sploh ne predstavlja pod kakšnimi pogoji ste takrat igrali. Kakšna je bila oprema? Kdo je pripravljal igrišča?
S. Kerman: »V Lipovcih nismo imeli igrišča ampak so nam ga odstopili Beltinčani. Igrišče smo označevali z žagovino katero je nosil Jani Füle, kar ni bilo enostavno. Igrali smo na rokometne gole, kar pa ni bilo dobro. Improvizirali smo in naredili gole iz lat. Pozneje smo dobili prave, pa spet ni bilo mrež. Tako včasih nisi vedel če je gol ali ne, zato smo naredili še žičnate mreže. Goli so bili težki, a zadovoljstvo je bilo veliko.«
- Je pa takrat hokej živel v prenekaterem kraju v Pomurju. Pa tudi v šolah se je dosti igral. Čigava zasluga je to bila?
S. Kerman: »Vsa zasluga gre prof. Titanu, ki je bil oče pomurskega hokeja. Igral ga je že v Beogradu. Kot prof. telesne vzgoje je imel veliko težo. Takrat so šole imele svoja prvenstva. Hokej je igralo veliko otrok in bilo je veliko rivalstva. Titan je bil tudi igralec, pomagal je klubom, dostavljal palice...Ob tem pa moramo omeniti še ostale hokejske aktiviste kot so Šeruga, Vučak, Pintarič in ostali.«
- Če se dobro spomnim ste proti vsem pričakovanjem v Lipovcih hitro postali mladinski prvaki Jugoslavije, kar je bila celo mala senzacija. Zlasti v Zagrebi in v Vojvodini se je namreč igral odličen hokej? Kako vam je uspelo? Kdo vas je vadil?
S. Kerman: »Mladinski prvaki smo bili najprej leta 1967, zatem pa še 1971 in 1973 leta. Sreča je bila v tem da se je v Lipovcih med letom 1949 in 1953 rodilo čez 40 fantov. Pozneje so se vsi angažirali v hokeju. Igrali so vsi, ker če ga nisi igral, nisi nič veljal. Tako se je rodila odlična generacija, ki je pač bila najboljša. Marsikje starši sploh niso vedeli, da jim otrok igra hokej. Takrat starši tega niso podpirali ker je bilo treba delati in zato so včasih tudi razrezali kakšno palico. Takrat nas je najprej vodil Jožef Zver, pozneje pa smo se sami učili. Takrat se je še avt metal z roko.«
- V času vašega igranja se je hokej igral tudi v nekaterih krajih po Sloveniji. Močni so bili zlasti v Celju. Kako se spomnite teh časov?
S. Kerman: »Celje je takrat bilo središče slovenskega hokeja na travi. Igrali pa so ga tudi v Senovem. V te kraje je hokej prišel iz Zagreba. Celjani so takrat igrali v hrvaški ligi, v Sloveniji pa samo pokalne tekme. Spomnim se, da so nas enkrat povabili na tekmo. Mislili so, da nas visoko premagajo, a dobili smo polčas, na koncu pa smo po čudnem sojenju tekmo izgubili. To nam je dalo samozavest. Celjani pa so po tem začeli izgubljati na veljavi in klub je kmalu ugasnil.«
- Kako se je takrat potovalo? Verjetno ne z avtomobili?
S. Kerman: »Po Prekmurju se je potovalo pretežno z kolesom po sistemu: eno kolo, dve osebi, seveda po makadamu. Na daljše poti smo šli z vlakom, ko pa smo igrali za Pomurje smo potovali že z avti.«
- V Lipovcih ste hitro dobili igrišče z umetno travo, ki je spodbudilo k izgradnji še enega igrišča ljudi iz Predanovcev. Za tako mali kraj je bil to verjetno velik zalogaj?
S. Kerman: »Temu se čudim še danes. Pobudo sploh niso dali hokejisti, ampak vaški odbor. Zaprosili so za kredit na banki in začela se je gradnja pri Vučji jami. Priznati moram, da so takrat rekonstruirali cesto Rakičan- Beltinci in takrat je Maučec st. poskrbel, da so nam gradbeniki uredili čez vikend vsa gradbena dela. Ostalo so opravili Lipovčari z udarniškim delom.«
- Koliko ste danes še vključeni v delovanje HK Lipovci?
S. Kerman: »Manj kot prej. Sedaj sem v nadzornem odboru in skrbim za marketinške aktivnosti. Pomagam tudi pri organizaciji zlasti evropskih tekem. Rad pa sem tudi na igrišču z palico. Delo z mladimi me pomlajuje - več si z njimi dlje si mlad. Pozabiš, da se staraš.«
- V času največjih hokejskih uspehov HK Lipovcih ste že bili izven igralnega pogona, bili ste pa nenadomestljivi pri organizaciji za gostovanja po Evropi. Verjetno vam je to naredilo prenekateri sivi las. Vem koliko truda je bilo na primer z gostovanjem v Belorusiji?
S. Kerman: »Imel sem srečo, da se je to ujemalo z mojo poklicno dejavnostjo. Svoje vezi in poznanstva sem izkoristil za klub in ti so mi pomagali, saj smo prepotovali celo Evropo. Problem je bil tam, kjer so bile vize, na katere je bilo treba dolgo čakati ali iti iskat na Dunaj. Težave so bile tudi z letalskimi kartami. Važno se je bilo znajti.«
- Kako vidite sedanje hokejske aktivnosti v Lipovcih?
S. Kerman: »Mislim, da so zadnjih 5 let vodenje, organizacija in množičnost predobra. Sedaj se v klubu menjava generacija. Poslavljajo se igralci, ki so bili hokejisti z srcem. Zdaj prihaja mladina, ki jemlje hokej drugače - neobvezujoče,nima ambicij, noče se potruditi, ne smejo pasti, ne se poškodovati, vse mora biti popolno. Dobro pa je, da so danes zraven starši, ki veliko pomagajo klubu. Usoda kluba je odvisna tudi od usode hokeja v Sloveniji. Če ne bo rivalstva in množičnosti ne bo kvalitete. Jaz sem še vedno za regijsko povezovanje. Škoda, da Madžari niso dobili Olimpijskih iger. Z tem bi pridobil tudi slovenski hokej.«
- Kaj pa je po vaše potrebno spremeniti na nivoju državnega hokeja?
S. Kerman: »Vsi pomembni športi imajo pomembne ljudi. Tega nam zdaj v hokeju manjka. Je pa res, da stvari ki jih moramo hokejisti narediti sami, morajo biti narejene. In marsikaj lahko naredimo sami.«
 - V zadnjem času ZHNTS preko EHF organizira precej izobraževanj, tako za trenerje kot sodnike in delegate. V Lipovcih imate sedaj številno članstvo, a se jih malo odzove na izobraževanja. Kako jih privabiti?
S. Kerman: »Glavni problem vidim v tem, da vsi, ki nehajo igrati hokej odidejo iz kluba. Taki ljudje bi pozneje morali hokeju dati svoje izkušnje. V našem klubu je tudi premalo ljudi, ki ne bi bili hokejisti, bi pa pomagali z vlogo delegata, z logistiko, z delom v ozadju...«
- Kaj bi za konec sporočili bralcem?
S. Kerman: »Čim dlje bodite aktivni. In ko pešate, bodite še bolj aktivni. Takrat se obilo ljudi preveč umiri. Pa družite se z mladimi.Za dobre stvari jih pohvalite, ko pa je potrebno ponudite izkušnje. V bodoče pa mislim, da bo večina športa moralo bazirati na amaterstvu.«


Foto: Stanko Kerman


Foto: Uradno gradivo z rezultati iz časa ustanovitve kluba v Lipovcih

(jč)